Staranje je proces, ki prinaša biološke, psihološke in socialne spremembe posameznika. Biološke spremembe se kažejo v morfoloških in funkcijskih spremembah organizma. Staranje vpliva tudi na posameznikovo osebnost in položaj v družbi. Starajoče se telo lahko opravlja vse funkcije kot telo mladega človeka, a le te so upočasnjene. V normalnih pogojih so v postaranem organizmu homeostatski mehanizmi med seboj relativno usklajeni. Pri naporu in stresnih situacijah pa pride do neusklajenosti in nestabilnosti teh mehanizmov.
Dve vedi se ukvarjata s študijem staranja: GERONTOLOGIJA je veda, ki iz biološkega in socialnega vidika raziskuje staranje, GERIATRIJA pa se ukvarja z zdravstvenimi težavami starejših ljudi.

Opredelitev staranja in starosti

Staranje je fiziološki proces, ki se začne z oploditvijo. Vendar staranje za družbo pomeni obdobje življenja po določeni starosti. Tako kot otroke delimo starostnike na več skupin: mlade-starejše (65-74 let), srednje-starejše (75-84 let) in stare-starejše (85 let naprej). V procesu staranja prihaja do morfoloških (spremembe na celicah) in funkcionalnih (biokemične spremembe) sprememb. Staranje pospešujejo naslednji dejavniki: dednost, vlažno vroče podnebje, mestno življenje, način življenja, napačna prehrana, premalo gibanja, služba, škodljive navade in razvade. Staranja ne moremo preprečiti. Zdrav način življenja, zdrava prehrana in gibanja pa ohranja človeka vitalnejšega.

Znaki staranja

Ločiti moramo spremembe, ki so posledica samega procesa staranja in tiste, ki so posledica bolezni.

KOŽA
S starostjo postane koža nagubana, suha, hiperpigmentirana, bolj prosojna in tanka, zaradi zmanjšane plasti dermisa ter manj elastična, zaradi degeneracije in preurejanja kolagenskih vlaken. Na vse naštete spremembe vpliva tudi neustrezna prehrana, slaba cirkulacija in spremembe v imunskem sistemu. S staranjem se zmanjša tudi število, velikost in s tem aktivnost kožnih žlez. Nohti postanejo zaradi zmanjšane prekrvavljenosti prstnih jagodic krhki in lomljivi; lasje pa zaradi zmanjšanega izdelovanja melanina sivi, spremembe so opazne tudi v rasti in razporejenosti las. S starostjo pogosto pojavljajoča se obolenja na koži so: kožni rak, keratoza, dermatitis in pruritus.

SKELETNO-MIŠIČNE FUNKCIJE
S starostjo se pojavijo spremembe v konstituciji in postavi, saj mišičje atrofira, kostnina pa je oslabljena. Telesna masa pa se kljub zmanjšani mršavi masi (=mišičje+kostnina) povečuje, na račun večjega deleža maščevja.
– Vzrok za povečano atrofijo skeletnega mišičja in s tem tudi upadlo moč mišičja ter zmanjšano maksimalno hitrost mišičnega dela predstavlja propad hitrih, glikolitičnih vlaken. Ker pa ostajajo vlakna tipa I nespremenjena, se vzdržljivost vlaken s starostjo ne spreminja. Gibanje se lahko upočasni tudi zaradi motenj v živčnem sistemu. Na delež mišičnine v telesu vpliva tudi sedentarni način življenja.
– Nastajanje in obnavljanje kostnine je s staranjem upočasnjeno tudi zaradi zmanjšanega izločanja rastnega hormona (RH), estrogenov in manjših obremenitev skeleta, kar aktivira osteoblaste. Gostota kostnine se s starostjo zmanjšuje do mere, ko se lahko pojavi bolezen.

KARDIOVASKULARNE FUNKCIJE
S staranjem se zmanjšuje elastičnost v vseh tkivih. V krvožilnem sistemu to najbolj prizadene aorto in arterije, ki postanejo toge, manj raztegljive in rigidne. Zaradi zmanjšane funkcije avtonomnega živčevja ali nezadostne cirkulacije se pojavi ortostatska hipotenzija. Pri starostnikih se zmanjša diastolična polnitev, vendar pa se polnitveni volumni ohranjajo, zaradi povečane atrijske kontrakcije in njenega prispevka k polnitvi ventriklov. Ker je aorta bolj rigidna, periferni upor pa povečan, breme ob iztisu narašča. Stena levega prekata se odebeli, velikost srca pa se ne spremeni.
Tako je utripni volumen (UV) pri starostnikih manjši, kot pri mladih ljudeh (s starostjo srčni indeks linearno pada; srčni indeks=minutni volumen/telesna površina); vendar pa zadosten za vzdrževanje potreb telesa v mirovanju. Med naporom pa se UV ne more povečati enako učinkovito, kot pri mladih ljudeh. Kompenzacija poteka na račun povečane srčne frekvence in višjega krvnega tlaka. Pri ljudeh, ki so trenirani, se srce lahko poveča, zato se frekvenca srca med naporom lahko relativno manj poveča. Način življenja vpliva na prilagoditve v delovanju kardiovaskularnega sistema, zato je za vzdrževanje vitalnosti kardiovaskularnega sistema v starosti tudi pomembna telesna vadba in rekreacija.

RESPIRATORNE FUNKCIJE
Zaradi sprememb v strukturi elastina in kolagena se zmanjša elastičnost pljuč. Pojavi se tudi kalcifikacija mehkega tkiva ob steni prsnega koša, kar poveča njegovo togost. Tako morajo respiratorne mišice opravljati večje delo. Prihaja tudi do deformacij v strukturi alveolov, kar zmanjša površino za izmenjavo plinov. Hkrati je zaradi zmanjšanega UV tudi pretok skozi pljuča manjši. Zato se količina O2, ki ga kri v pljučih prevzame in prenaša do tkiv, zmanjša. Tudi rezidualni volumen pljuč se na račun vitalne kapacitete poveča. Pojavi se linearni padec parcialnega tlaka kisika v arterijskem delu, predvsem kot posledica neujemanja med perfuzijo in ventilacijo. Vse te spremembe vodijo v zmanjšano respiratorno funkcijo, ki pa je glede na telesno aktivnost starostnika adekvatna..

NEVROLOŠKE FUNKCIJE
Zaradi propada nevronov osrednjega živčnega sistema se s starostjo teža možganskega tkiva zmanjša. Poveča pa se število glija celic kot kompenzacija. Znotraj samega nevrona najdemo večje število depozitov lipofuscina, izgubo Nisslove substance, prepletenost nevrofibril. Z atrofijo dendritov oslabijo sinaptične povezave, zato pride do sprememb v prevajanju vzburjenja. In sicer so bolj prizadeti tisti procesi, ki zahtevajo prilagoditve na nove situacije. Senzorimotorične spremembe vplivajo na zmanjšan reakcijski čas, oslabljene reflekse in spremembe propioreceptorjev. Posledično se kažejo kot težave v ravnotežju in kot počasno, preudarno gibanje. Kljub vsemu v starosti ostanejo kognitivne sposobnosti zdravega posameznika nedotaknjene. Pojavljajo se manjše okvare kratkotrajnega spomina, spremembe v EEG in spolnih vzorcih, raztresenost, komunikacijske motnje, povečana incidenca za psihiatrične motnje, vendar do sprememb osebnosti v starosti normalno ne prihaja.

GASTROINTESTINALNE FUNKCIJE
Izguba zob pri starejših je navadno posledica slabše ustne higiene. Lahko vodi do sprememb v prehranjevanju in s tem v podhranjenost.
Kserostomija (suha usta) je prav tako pogosta med starostniki in je posledica slabšega delovanja žlez slinavk.
Pojavljajo se tudi atrofija želodčne mukoze. Zmanjša se sekrecija želodčnega soka, kar privede do zmanjšanja absorpcije snovi, ki za razgradnjo potrebujejo kislo okolje.
Pri starostnikih je pogosto je zaprtje, ki je posledica premajhne mobilnosti črevesja, zmanjšane fizične gibljivosti, nizke vsebnosti vlaknin v hrani in zmanjšanega vnosa tekočin.

GENITOURINARNE FUNKCIJE
S staranjem se pojavijo tudi spremembe v gladkih mišicah mehurja. Oporno elastično tkivo nadomesti vezivno tkivo, kar lahko povzroči nepopolno praznjenje mehurja. Kapaciteta mehurja s starostjo pada, frekvenca mikcije pa narašča.
Pri ženskah se zaradi zmanjšanega nastajanja estrogenov po menopavzi zmanjša vaginalna sekrecija, stena vagine postane tanjša, bolj suha in maj elastična, kar lahko vodi do vaginalnih infekcij.
Pri moških se pojavlja benigna hiperplazija prostate, ki povzroča predvsem motnje pri mikciji. Menijo, da je vzrok bolezni hormonsko neravnovesje v starosti (sorazmerno prevladovanje estrogenov nad androgeni).
Kljub temu, da zaradi sprememb v inervaciji in v žilnem sistemu traja dalj časa, da se pojavi erekcija, je spolna aktivnost možna še dolgo v pozna leta tako pri moških kot pri ženskah.

ČUTILA
Vid
S starostjo se splošno poslabša ostrina vida. Najpogostejša motnja vida je presbiopsija ali nezmožnost fokusiranja bližnjih predmetov, ki se pojavi zaradi izgube elastičnosti leče in atrofije ciliarnih mišic. Tudi barvni vid je zmanjšan v starosti, kar naj bi bilo povezano z absorpcijo kratkih valovnih dolžin svetlobe skozi neprozorno lečo. Zmanjša se tudi kornealna občutljivost, zato so osebe manj pozorne na morebitne poškodbe ali infekcije. Najpogostejše bolezni pri ostarelih so: glavkom, katarakta in makularna degeneracija.
Sluh
Presbikuzija ali izguba sluha zaradi starosti je opisana kot postopna, progresivna, bilateralna in simetrična senzonevralna izguba sluha visokofrekvenčnih tonov. Pogosto pa je okvarjena tudi zmožnost razumevanja govorjene besede. Uporaba slušnih aparatov lahko bistveno olajša komuniciranje z okolico. Poslabšanje sluha pa lahko povzroči tudi cerumen žlez, ki je zaradi atrofije le teh bolj suh in lahko zamaši sluhovod.
Vonj in okus
Občutljivost čutila za voh pade po 50. letu starosti, zaradi vsesplošne atrofije olfaktornih žlez in nevronov. Na slabše zaznavanje okusov pa lahko vplivajo zdravila in bolezni.

IMUNSKI SISTEM
S starostjo pada delovanje imunskega sistema, kar vodi k povečanemu tveganju za posamezne bolezni. Involucija timusa je popolna pri 50. letih. Kljub temu, da se skupno število T celic ne spremeni, so opazne spremembe v delovanju T celic pomagalk, ki so odgovorne za imunski odziv celic. S starostjo naraščajo tudi številna protitelesa, kar poveča tveganje za razne avtoimune bolezni. Starejši ljudje so bolj podvrženi infekcijam sečil, dihal in ran.

ALI JE STARANJE BOLEZEN?

Staranje ni bolezen, je proces sprememb, ki pa niso patološkega značaja. Res pa je, da te spremembe, ki nastajajo tekom staranja, lahko vplivajo na razvoj patoloških motenj in s tem bolezni.

Stopnja smrtnosti je število umrlih na število vseh osebkov določene starosti v neki populaciji. Danes so najpogostejši vzroki umiranja kardiovaskularne bolezni, neoplazme in nesreče. Na začetku stoletja so bili vzroki tuberkuloza, pljučnica, diarea – enteritis. Stopnja smrtnosti je visoka v zgodnjem otroštvu, pade in konstantno narašča s starostjo. Kljub različnim vzrokom lahko opazimo, da krivulja umiranja po 50 letu narašča logaritmično s starostjo. Vsakih 8,5 let se verjetnost da bomo umrli, podvoji. Napredek medicine zadnjih 100 let je pripomogel k temu, da se življenjska doba podaljšuje. Kot kaže slika na desni, lahko izračunamo maksimalno življenjsko dobo, ki znaša 110 do 120 let.

S starostjo začne naraščati tudi verjetnost za pojavljanje številnih bolezni. Raziskave kažejo, da je naklon krivulje stopnje smrtnosti v določenem obdobju življenja neodvisen od bolezni, ki povzroči smrt. Staranje je posledicamultifaktorskih vzrokov in ne ene same bolezni. (vir:med.over.net)

LITERATURA
– Guyton A. C. (1991).Medical Physiology. 8th ed. Saunders. New York
– Holliday R. (1992). The ancient origins and causes of ageing. News in Physiological Sciences 7:38-40
– Sharma R. (1988). Theories of aging. In: Physiological basis of aging and geriatrics.P.S.Timiras, editor. MacMillan publish. Co. New York. Pp 43-57
– Timiras (1988). Aging and disease. In: physiological basis of aging and geriatrics. P.S. Timiras, editor. MacMillan publish. Co. New York. Pp 27-42
– Timiras (1980). Physiology of ageing. In: Medical Physiology II. V.B.Mountcastle, ed. C.V.Mosby Company.St.Luis
– Pikna, J.K. (1994). Concepts of altered health in older adults. PATHOPHYSIOLOGY pp125
– Finkel T. (2003). A toast to long life. Nature 425:132-133.

Socialna delavka:

mag. Katja Pem Sevšek, univ. dipl. soc. del.